UPRS sodba III U 161/2014

Jedro

Postopek, v katerem policija tujcu, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, izda odločbo o vrnitvi, je nov, samostojen upravni postopek, v katerem policija (ne glede na odločitev prekrškovnega organa o storitvi prekrška nezakonitega prebivanja) samostojno ugotavlja, ali je podan kateri izmed taksativno določenih primerov iz prvega odstavka 60. člena ZTuj-2, ki opredeljujejo nezakonito prebivanje. Pogojevanje izdaje odločbe o vrnitvi s pravnomočno obsodbo za prekršek nezakonitega prebivanja bi namreč policiji lahko dejansko onemogočalo odstranitev tujca iz Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo številka 2253-8/2014/1 (3B697-009) z dne 31. 3. 2014, izdano na podlagi četrtega odstavka 65. člena in prvega odstavka 66. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) izrekla ukrep odstranitve tožnika iz države, prepoved vstopa v državo za čas treh let in ugotovila, da posebni stroški v postopku niso nastali.

V obrazložitvi je navedla, da je patrulja Policijske postaje Postojna 21. 3. 2014 na naslovu ... opravila kontrolo prijavno odjavne službe in zaznala prekršek nedovoljenega bivanja tožnika v Republiki Sloveniji. Pri ugotavljanju elementov prekrška je bil s tožnikoma opravljen razgovor, v katerem je bilo ugotovljeno, da neprijavljen prebiva na navedenem naslovu in da ni zapustil Republike Slovenije v roku, ki mu je bil določen z odločbo o prostovoljni vrnitvi z dne 15. 12. 2013. V postopku je bilo ugotovljeno, da ima tožnik dovoljenje za delo za tujega zastopnika, ki je bilo dne 18. 9. 2013 izdano s strani Zavoda RS za zaposlovanje in da ima v lasti podjetje A. d.o.o., ki se nahaja na navedenem naslovu. Na podlagi obstoječih evidenc MNZ je ugotovila še, da je upravna enota Postojna tožniku razveljavila dovoljenje za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in da je odločba o razveljavitvi 13. 11. 2010 postala dokončna. Tožnik je s svojimi izjavami potrdil ugotovitve toženke, da na območju Republike Slovenije biva brez dovoljenja za prebivanje. Statusa si kljub veljavnemu dovoljenju za delo tujega zastopnika ni uredil niti do 15. 12. 2013, ko je bil zaznan prekršek s strani prvostopenjskega organa. Ugotavlja, da je tožnik 16. 12. 2013 podal vlogo za izdajo dovoljenja za prebivanje.

Z odločbo št. 2253-8/2014/2 (3B697-009) z dne 31. 9. 2014 pa je toženka na podlagi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 odredila nastanitev tožnika v Centru za tujce v Velikem otoku 44 v Postojni, od 31. 3. 2014 do njegove odstranitve iz države, a ne dalj od šest mesecev, ker ni zapustil države v roku, ki mu je bil določen z odločbo o prostovoljni vrnitvi z dne 15. 12. 2013.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je na podlagi izvedenega postopka ugotovljeno, da tožnik nezakonito biva v Republiki Sloveniji in da bi moral Republiko Slovenijo zapustiti, česar pa ni storil.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovi pritožbi zoper navedeni odločbi.

Tožnik se s takšnima odločitvama ne strinja in v tožbi glede prvo navedene izpodbijane odločbe navaja, da iz obrazložitve ne izhajajo razlogi za odločitev. Kot neresnične ocenjuje navedbe toženke o razveljavitvi dovoljenja za prebivanje, saj tožnik o tem sploh ni bil nikoli obveščen in meni, da gre za napako, upravni organ druge stopnje pa te pomembne okoliščine ni obravnaval in ni obrazložil. Navaja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, katero določbo ZTuj-2 je kršil in na podlagi česa je bila izdana izpodbijana odločba. Ker v postopku o prekršku zaradi kršitve 145. člena ZTuj-2 še ni pravnomočno odločeno, ima pravico ostati v državi, dokler o njegovi prošnji za prebivanje ne bo dokončno odločeno. Sklicuje se na drugi odstavek 60. člena ZTuj-2. Meni, da je ugotovitev toženke, da je v državo dne 3. 9. 2013 vstopil legalno in zakonito, v nasprotju z ugotovitvijo, da nima urejenega statusa za prebivanje od 13. 10. 2010. Navaja, da je v državo vstopil z veljavnim potnim listom in v njej prebiva v skladu z mednarodno pogodbo. V državo je investiral z ustanovitvijo družbe, zaposluje več delavcev in ni državi nevarna oseba, ima veljavno dovoljenje za delo, njegova družba pa ima plačane vse davščine. Dodaja, da izpodbijana odločba ni obrazložena do te mere, da bi jo bilo mogoče razumeti in preizkusiti in se sklicuje na 25. člen Ustave. Posega pa tudi v človekove pravice.

Glede odločbe št. 2253-8/2014/2 pa navaja, da je odločitev predvsem neracionalna, nepotrebna in nezakonita.

Predlaga odpravo obeh odločb ter povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Glede tožbe zoper odločbo Policijske uprave Koper, Policijske postaje Postojna, št. 2253-8/2014/1 (3B697-009) z dne 31. 3. 2014:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

Pogoji in način vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Sloveniji so določeni v ZTuj-2. Za vstop v Slovenijo mora imeti tujec veljavno potno listino, poleg nje pa tudi vizum ali dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdal pristojni slovenski organ ali pristojni organ države pogodbenice Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, če ni z zakonom ali mednarodno pogodbo drugače določeno (7. in 8. člen ZTuj-2). Tujec lahko vstopi v Slovenijo in biva v njej toliko časa, kolikor mu je dovoljeno z vizumom, dovoljenjem za prebivanje, sklepom Vlade, zakonom ali mednarodno pogodbo (prvi odstavek 14. člena Ztuj-2).

ZTuj-2 torej izhaja iz predpostavke, da lahko tujci v Sloveniji prebivajo le, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Kdaj se šteje, da tujec nezakonito prebiva v Sloveniji, je taksativno določeno v prvem odstavku 60. člena ZTuj-2. Tako v Sloveniji nezakonito prebiva tujec, ki je nedovoljeno vstopil (prva alineja), ki nima vizuma, ali mu je vizum prenehal veljati, ali če prebiva v Sloveniji v nasprotju z vstopnim naslovom, oziroma mu je potekel čas, ko je na podlagi zakona ali mednarodne pogodbe lahko v Sloveniji (druga alineja), ali če nima dovoljenja za prebivanje ali mu je dovoljenje prenehalo veljati (tretja alineja). V tretjem odstavku 60. člena ZTuj-2 je med drugim določeno, da mora tujec, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, državo zapustiti v roku, ki mu je bil postavljen. Rok za zapustitev države se izjemoma ne določi tujcu, katerega prebivanje v Sloveniji pomeni nevarnost za javni red, javno varnost ali državno varnost.

Če tujec ne zapusti ozemlja Slovenije v skladu s tretjim odstavkom 60. člena ZTuj-2, se mu na podlagi odločbe o vrnitvi omogoči prostovoljna vrnitev ali se ga iz države odstrani (prvi odstavek 63. člena ZTuj-2). V prvem odstavku 64. člena ZTuj-2 je določeno, da policija izda odločbo o vrnitvi tujcu, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, razen v izjemnih primerih, ki so v zakonu taksativno našteti, ki pa v obravnavani zadevi nesporno niso podani.

Odločba o vrnitvi je upravna odločba, ki jo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZTuj-2 tujcu izda policija po končanem postopku o prekršku zaradi kršitve po prvem odstavku 60. člena ZTuj-2. S to odločbo policija ugotovi, da je tujčevo prebivanje v državi nezakonito ter tujcu naloži obveznost in (praviloma) rok za prostovoljno vrnitev oziroma zapustitev države, ki ne sme biti krajši od sedmih in ne daljši od tridesetih dni.

V obravnavani zadevi je med drugim sporno, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo izpodbijane odločbe, glede na to, da je tožnik zoper plačilni nalog, izdan zaradi storitve prekrška po drugem odstavku 145. člena ZTuj-2, vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri še ni bilo odločeno.

Po presoji sodišča je postopek, v katerem policija tujcu, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, izda odločbo o vrnitvi, nov, samostojen upravni postopek, v katerem policija (ne glede na odločitev prekrškovnega organa o storitvi prekrška nezakonitega prebivanja) samostojno ugotavlja, ali je podan kateri izmed taksativno določenih primerov iz prvega odstavka 60. člena ZTuj-2, ki opredeljujejo nezakonito prebivanje.

V prvem odstavku 65. člena ZTuj-2 je sicer določeno, da se odločba o vrnitvi izda po končanem postopku o prekršku, vendar po presoji sodišča to ne pomeni, da bi se pred izdajo odločbe o vrnitvi moral nujno najprej pravnomočno končati postopek o prekršku nezakonitega prebivanja, kot bi utegnilo izhajati iz jezikovne razlage navedene določbe. Še manj pa, da bi se moral predhodni prekrškovni postopek za tujca nujno končati neugodno, da bi lahko policija tujcu izdala odločbo o vrnitvi. Smisel jezikovne razlage namreč ni v njeni dobesednosti oziroma mehaničnem razumevanju, pač pa je le izhodišče in jezikovni okvir, ki ga pomensko določajo in soopredeljujejo druge uveljavljene metode razlage.

Za pravilno razumevanje prvega odstavka 65. člena ZTuj-2 je po presoji sodišča treba upoštevati tudi namen in logiko zakonodajalca pri sprejetju navedene zakonske določbe, ki je v tem, da se tujca ustrezno kaznuje za prekršek nezakonitega bivanja, ko je še zagotovljena njegova prisotnost v Sloveniji, torej preden na podlagi odločbe o vrnitvi prostovoljno ali prisilno zapusti Slovenijo, ni pa kaznovanje za prekršek nezakonitega prebivanja pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi.

Po presoji sodišča je le s takšnim razumevanjem prvega odstavka 65. člena ZTuj-2 mogoče doseči namen tega zakona, ki je v tem, da lahko tujci v Sloveniji prebivajo le, če so zato izpolnjeni predpisani pogoji, v nasprotnem primeru pa morajo državo bodisi prostovoljno zapustiti ali pa se jih iz države odstrani. Pogojevanje izdaje odločbe o vrnitvi s pravnomočno obsodbo za prekršek nezakonitega prebivanja bi lahko policiji dejansko onemogočalo odstranitev tujca iz Slovenije. Postopek o prekršku, kjer se presoja, ali je oseba storila prekršek nezakonitega bivanja, se namreč lahko ugodno konča za tujca tudi v primerih, ko je sicer podana katera od situacij nezakonitega prebivanja iz prvega odstavka 60. člena ZTuj-2, pa tujca ni mogoče obsoditi za prekršek nezakonitega prebivanja (npr. v primeru zastaranja pregona, neprištevnosti, itd.). Tudi v takšnih primerih mora policija imeti možnost, da v postopku izdaje odločbe o vrnitvi samostojno (ne glede na odločitev prekrškovnega organa o prekršku nezakonitega prebivanja) ugotavlja, ali je podan kateri od taksativno naštetih primerov iz prvega odstavka 60. člena ZTuj-2, v katerih se šteje, da tujec v Sloveniji prebiva nezakonito.

Glede na opisano ločenost prekrškovnega postopka in postopka izdaje odločbe o vrnitvi iz 65. člena ZTuj-2 je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vložil zoper odločitev prekrškovnega organa (plačilni nalog), o kateri še ni bilo odločeno.

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožnik prebiva v Republiki Sloveniji brez dovoljenja za prebivanje. Te ugotovitve tožnik ne izpodbija, kljub temu, da sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ne more preveriti resničnosti tožnikovega ugovora, da je neresnična ugotovitev toženke, da naj bi mu Upravna enota Postojna razveljavila dovoljenje za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji leta 2010. Zgolj ta ugotovitev pa po presoji sodišča na podlagi prvega odstavka 64. člena ZTuj-2 v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 60. člena ZTuj-2 zadošča za ugotovitev, da tožnik v Republiki Sloveniji prebiva nezakonito in posledično za izdajo odločbe o vrnitvi. Dovoljenje za delo za tujega zastopnika, na katerega se sklicuje tožnik, pa dovoljenja za prebivanje ne nadomešča.

Drugi odstavek 60. člena ZTuj-2, po katerem sme tujec ostati v državi, dokler o njegovi prošnji ni odločeno, se nanaša zgolj na tujce, ki so pravočasno vložili prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja.

Dovoljenje za začasno prebivanje se lahko v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZTuj-2 podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda, prošnjo pa mora tujec vložiti pri pristojnemu organu v Republiki Sloveniji pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja. Za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje pa lahko v skladu z drugim odstavkom istega člena zaprosi tujec, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, če želi nadaljnje dovoljenje z drugačnim namenom, in zanj zaprosi pred iztekom roka, za katerega je dovoljenje izdano.

Navedeno pomeni, da lahko za podaljšanje dovoljenja za prebivanje in izdajo naslednjih dovoljenj zaprosi le tujec, ki v času vložitve vloge dovoljenje že ima. Kaj takega pa tožnik v tožbi ne zatrjuje, zato se tudi ne more uspešno sklicevati na drugi odstavek 60. člena ZTuj-2. Iz zakona pa ne izhaja, da bi že sama vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela na podlagi 37. člena ZTuj-1 preprečevala vrnitev tujca na podlagi 64. člena ZTuj-2, kot zmotno meni tožnik.

Ker obrazložitev odločbe toženke po presoji sodišča omogoča njen preizkus, utemeljena pa je tudi na pravilni pravni podlagi (prvi odstavek 65. in prvi odstavek 66. člena ZTuj-2), tožnik ne more uspeti s tudi sicer povsem pavšalnim sklicevanjem na kršitev pravice do pravnega sredstva in posegom v človekove pravice.

Glede tožbe zoper odločbo Policijske uprave Koper, Policijske postaje Postojna, št. 2253-8/2014/2 (3B697-009) z dne 31. 3. 2014:

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, ki med drugim določa, da lahko policija za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru, in ugotovitve toženke, da so pri tožniku ta dejstva podana.

Tožnik v tožbi tem dejstvom, na katerih izpodbijana odločba temelji, ni ugovarjal. Zgolj s pavšalnimi ugovori, da je odločba neracionalna, nepotrebna in nezakonita, pa nezakonitosti izpodbijane odločbe ni izkazal.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba zoper navedeni izpodbijani odločbi neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

10.06.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 177/2020-24
• Sklep X Ips 413/2012
• Sodba X Ips 6/2014